Dogodki

Emil VelikonjaTemnica, 12. marec 2017

Spoštovani  prisotni, spoštovani gostje, spoštovani nastopajoči v kulturnem programu, spoštovani dragi prijatelji iz Italije.

Vsem prisrčen pozdrav in dobrodošli tu v Lazcu pod Temnico, na obeležitvi spomina na krute dogodke  marcu leta 1944 na tem območju.

V posebno čast mi je, da vas lahko v imenu Slovenske vojske, nagovorim na tej slovesnosti.

Mineva 73 let odkar se je v Lazcu zgodila velika tragedija, ko je v trenutkih prihajanja pomladi, pod streli fašistične, nacistične in domobranske soldateske usahnilo življenje 17. mladim  fantom in dvem dekletom.

Bili so to mladi partizani, ki so prišli iz Trsta in okolice, iz Istre, Furlanije in okoliša, da bi se pridružili IX. Korpusu v Trnovskem gozdu. Nadaljevati so hoteli junaški boj za svobodo, za solidarnost , za bratstvo. Bili so to mladi Italijani in Slovenci.

17. marec 1944 je kruta usoda zahtevala svoj krvavi davek mladeničev in deklet še neizkušenih borcev in življenja žejnih, polnih pričakovanj. Bili so pripravljeni boriti se za svobodo, za boljše življenje, za vse tisto, kar je vredno človeškega dostojanstva. Predvsem pa boriti se do dokončnega zloma nacifašizma in poraza domačih izdajalcev. 

Imena žrtev vklesana na tem spomeniku so v stalen spomin in v opomin vsem tistim, ki bi želeli to svobodo krniti tako ali drugače, ki bi želeli potvarjati zgodovino narodnoosvobodilnega boja, ki zanikajo žrtve in ki opravičujejo izdajstva. Preveč je bilo krvi prelite, da bi se izneverili žrtvam in zatajili njihovo borbo za svobodo, za enakost, za sožitje med narodi.

In danes se ponovno sprašujemo, ali je bil naci-fašizem dovolj poražen, dotolčen in izkoreninjen z našega planeta Zemlje. Očitno ni bil, saj danes ponovno dviga glavo, tako v naši bližnji in daljni okolici, kakor tudi pri nas doma v Sloveniji. A tudi  s tega mesta jim je potrebno sporočiti, da so  njihovi poizkusi  že danes obsojeni na neuspeh, da se proti njim obrača ves demokratični Svet! Povedati in pokazati jim je treba, da tudi v Sloveniji za njih ni prostora, da je večina Slovencev proti njihovemu ponovnemu prebujanju, da nas je večina Slovencev v srcih dobromislečih! 

Pred petindvajsetimi leti smo si Slovenke in Slovenci izborili osamosvojitev in vključitev naše države v mednarodno skupnost in tako postavili trden temelj za svoj razvoj.

Enotno v mislih in dejanjih smo uresničili namero, ki nas je združevala. Leto 1991 je ostalo mejnik med dvema obdobjema v življenju in razvoju slovenskega naroda.

Teritorialna obramba in milica sta leta 1991, ob podpori upravnih organov in institucij ter, kar je najpomembnejše – ob podpori slovenskega naroda, ubranili uresničitev sanj Slovenk in Slovencev po samostojni državi. 

Razumevanje lastne tradicije, ki prav gotovo izhaja tudi  bojnih akcij v letu 1991, SV spremlja na njeni  dolgi poti, ki smo jo prehodili od leta 1991 do danes. Na področju znanja smo zelo napredovali. Ne smemo pozabiti izkušenj z mednarodnih operacij in misij. SV na podlagi zakona in mednarodnih dogovorov izvaja vedno več nalog. SV je še vedno zmožna z odliko izvajati sekundarne naloge – to je pomoč pri naravnih nesrečah ali sodelovanje v drugih zahtevnih operacijah.

V logistično in drugo podporo v operaciji MIGRANTI je bila   vključena večina pripadnikov Slovenske vojske.  Pri prehajanju beguncev in migrantov čez naše ozemlje je Slovenska vojska  znotraj svojih pristojnosti  pomagala Policiji. Prav  tako tudi danes podpira Slovensko policijo pri nadzoru državne meje. 

Begunski val se je za enkrat ustavil,  težko pa je oceniti in predvideti nadaljni tok dogodkov na tem področju. Zaradi finančnega omejevanja SV težko zagotavlja vzdrževanje  obstoječe infrastrukture in opreme. Da o modernizaciji le te sploh ne govorimo. 

Kljub temu naši cilji ostajajo nespremenjeni; s pridobivanjem izkušenj, širjenjem znanja in voljo premagujemo vse ovire. 

SV sodeluje pri podpori mednarodnemu miru. Njeno delovanje obsega vključevanje pripadnikov Slovenske vojske v operacije v podporo miru in humanitarne dejavnosti.

Naj poudarim še eno dejstvo, da je vse težnje Slovencev  po lastni državi vseskozi podpirala Slovenska vojska, pa naj bo to vojska generala Maistra, partizanska, Manevrska Struktura Narodne zaščite, Teritorialna obramba ali današnja Slovenska vojska. V  dejanju osamosvajanja pa ne smemo pozabiti ogromnega deleža  slovenske Milice, civilne obrambe in vsega prebivalstva Slovenije.

Slovenska vojska ima danes drugačno poslanstvo. Slovenci  danes živimo v lastni svobodni državi, ki je članica EU in NATO-a. Slovenska vojska sodeluje v sistemu kolektivne varnosti in zagotavljanja miru na kriznih območjih širom sveta. Sodelovanje v OKO je danes temeljna naloga SV. Slovenski vojaki smo v svetu cenjeni. Slovenski vojaki tudi danes naloge izvršujemo vestno in predano, tako kot smo jih vedno v vsej svoji vojaški zgodovini.

Srce mi še vedno hitreje zabije ob misli, da pripadam generaciji, kateri je bilo dano  dokončati boj in uresničiti večstoletne sanje Slovencev po lastni državi. Ko poudarjam stoletne sanje in s tem povezan boj slovenskega naroda za njegovo samostojnost, mislim  predvsem  na narodnoosvobodilno gibanje, na priključitev Primorske matični domovini, brez katerega tudi osamosvojitve ne bi bilo... 

Sem poveljnik TERP 1. BR SV, ki ima svoj sedež v vojašnici na Ajševici. Naša temeljna naloga in poslanstvo sta razvoj strateške rezerve in civilno – vojaško sodelovanje. S civilno vojaškim sodelovanjem poizkušamo vojsko približati prebivalstvu, z željo po dobrem medsebojnem sodelovanju. Ob naravnih in drugih nesrečah pa vojska prebivalstvu priskoči na pomoč z tehniko in delovno silo. 

Znan je slogan – SV v službi domovine. Da domovine, domovine, ki da je danes ni več, ni več  samostojne države bi nekdo rekel, oziroma to vse bolj pogosto slišimo. Da so jo  nam ukradli. Ne niso jo ukradli, sistemsko so jo okradli!

A je domovina, ker del nje smo mi vsi, mi vsi, ki v srcih dobro mislimo.  In mi smo tu na svoji zemlji. Domovino moramo ohraniti, jo nositi v srcu, jo spoštovati in ljubiti.

Za ta dejanja je potrebno imeti tudi pogum, spoštovanje, spoštovanje do vseh ljudi te države, včasih je potrebno biti tudi predrzen vendar  spoštljiv. 

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnje slovesnosti, hvala, da ste tu. Hvala za vašo pozornost in prizadevanje, da se ne pozabi del naše zgodovine. Del zgodovine, ki je terjal od ljudi največ – terjal ja predvsem mlada življenja. Naj ne bodo zaman. Naj se ohrani svoboda in duhovna prostost našega naroda. 

Naj bo današnji  dan slovesen in vesel, morda namenjeni tudi razmisleku o domovini in naj bodo danes dovoljene tudi sanje!

Naj živi Slovenija!

Polkovnik Emil Velikonja, poveljnik TERP 1.BR.

Ivana SlamičKostanjevica, 17. marec 2018

Spoštovane, spoštovani.

Sem Ivana Slamič iz Vrtovina, upokojena učiteljica slovenskega jezika in književnosti in hči zapornice v pomožnem zaporu na Kostanjevici.

Ko je sovaščanka, tudi njena mati je bila med zapornicami, pomislila, da bi danes spregovorila, sem takoj sprejela ponujeno možnost, ker sem hotela pri sebi ugotoviti, koliko sem varuhinja spomina in koliko lastnica pozabljenja. Varuhinja katerega spomina? O pripovedih, ki jih ni bilo, o materinem molku, o prebranem in pridobljenem, o pozabljenju na čas, ki je bil strašen, a poln nedoumljive vere v čas, ki bo srečen.

Znova sem prebrala delo Slavice Plahuta Pomožni ženski zapor na Kostanjevici, znova sem pregledala njen sestavek v zborniku Vrtovin - Ortaona Vrtovin med NOB, znova sem prebrala knjigo Lojzeta Bizjaka Gornja vipavska v narodnoosvobodilni vojni, založila sem se s knjigami Toneta Ferenca, s spominskimi zapisi, ki so izšli v knjigah, prebirala sem italijanske dokumente, zbrane v delu Neupogljivi zakon Rima, znova sem razmišljala o rojstni vasi, o marcu 1943, o smrti Ivana Kosovela, o požigu Šestkine hiše, kjer je Kosovel bil v bunkerju, o 37 ženskah in 12 moških, ki so jih Italijani zaprli od 8. do 16. marca. Vprašala sem sosede, starejše in mlajše, česa se spomnijo, kaj vedo o svojih prednikih. Osemdesetletnik se spomni dima nad Ustjem in groze, ko se je po končani vojni k njemu in materi vselil neznan moški. Bil je njegov oče, ki se je vrnil iz nemškega taborišča. Osemdesetletnica ve, da je šla z materjo k sestri v zapore v Ajdovščino, da jo je neka ženska (paznikova žena) nesla v prostor, kjer so bile zapornice, da je bilo telo pri telesu in da je komaj prepoznala svojo sestro. Devetdesetletnica je na fotografiji, posneti morda 9. septembra 1943, imenovala zapornice, na njej niso samo Vrtovinke, kot smo doslej mislili, iz Gojač je tudi Rastislava Bavcon. Je na seznamu, ki ga je objavila Slavica Plahuta? Je, njeno italijansko ime je Crescenzia. Katere ni na seznamih, saj so nepopolni. Kdo jih bo dopolnil in kdaj, če kdaj. Petintridesetletnica ne ve nič o njihovi požgani hiši, pri njih se je skrival Ivan Kosovel, ne ve, kdo iz družine je bil v zaporu, kje je končal, na Kostanjevici ali v taborišču Frascette, osemnajstletnica je na vprašanje o razlogih za vrtovinski krajevni praznik, ki je 8. marca, rekla, da najbrž "kar neki".

Varuhinja česa sem, če vem tako malo in če tako nič ne dam naprej. Sem res samo ena od lastnic pozabljenja?

Splošne zgodovinske podatke o italijanski zasedbi porušenih primorskih vasi ob soški fronti, o vračajočih se begunci v prazne in izropane ali nikakršne domove, o zasedbi revnih vasi po prvi svetovni vojni v zaledju fronte vendarle poznamo. Iz Lokarjevega romana Leto osemnajsto sem si zapomnila njegov opis malega trga in vsebino italijanskega letaka:

Že 10. novembra, nedelja je, sončna in mirna, pride nova oblast s tanki in obljubami: »Slovenci! Italija, dežela svobode, ki zaseda te kraje po mednarodnih pogodbah, bo spoštovala vaše šege in običaje, vašo vero, ki je vera Italije in vaš jezik« Sanje so razbite, obljube so se pripeljale s tanki. Zahtev narodnega odbora Italijani ne bodo upoštevali, v prostore prejšnje oblasti se vseli nova, karabinjerji in cariniki, zaprejo predsednika narodnega odbora, čez dva dni še štirinajst tržanov, ...

Pripovedovalec z mnogo kasnejšega gledišča, že z izkušnjo nove oblasti zaključi:

»uklenejo jih v verige in verige se vlečejo, ko gredo, po tleh.

Tako se nova oblast vzpostavi.«

Vzpostavi se, še pred fašizmom, z verigami, preganjanjem, brez spoštovanja jezika, običajev in vere. Po vzpostavitvi fašistične oblasti se preganjanje jezika, uveljavljanje šolskega sistema, ki je imel namen samo poitalijančevati od vrtcev navzgor, ukinjanje kulturnih društev, prepoved delovanja vsega, kar je slovensko, samo nadaljuje in stopnjuje. Zaradi davkov, gospodarskega pritiska, zapiranja tovarn, zaprli so tudi tekstilno tovarno v Ajdovščini, zaradi revščine se začne izseljevanje v čezmorske dežele, v Egipt, v ZDA, v Argentino, ko ZDA zapre svoje meje. Zaradi preganjanja se začne ilegalni beg čez mejo v Jugoslavijo.

Jeseni 1935, v sedemnajstem letu italijanske oblasti na Primorskem, je Ana Praček Krasna v New Yorku napisala pesem Rdeči listi. Iz nje berem le nekaj verzov:

Zdaj se vrača burja

v Vipavo, na Kras,

jesen objemlje kot tuga

slednjo podjarmljeno vas.

Zdaj štejejo matere krompirčke

za zimske dni,

groza novih davkov za vojsko

očetom v očeh gori.

Po šolah pa zmedeni deci

slovensko dušo morijo

in nad mladimi fanti vojni bič vihtijo.

V sedemnajsto jesen rdeči listi vršijo -

v razbičanem narodu ognjene misli tlijo.

 

Odhaja narodova moč, a tisti, ki razbičani ostanejo, jo znajo ohranjati in krepiti. Vrtovinka Draga Podgornik je v spominih povedala, da je vedno čutila in vedela, kateremu narodu pripada in kaj je treba zanj storiti. Zato mora v Gorico 31. 7. 1942 nenapovedano prileteti Mussolini in na Travniku grmeti: »In storili bomo kakor Julij Cezar z nepokorno Galijo: požgal je uporne vasi do tal, poklal vse moške ali jih oddal v vojsko, ženske, starce in otroke je odpeljal v sužnost daleč od doma.«

Gorele so primorske vasi, zemljevid v knjigi Alojza Zidarja Slovenski narod pomni in obtožuje, je poln zažganih hišk, ki so simboli primorskih vasi. Moški so morali v vojsko, tudi starejši in mladoletni, oblast je zanje ustanovila specialne bataljone. Ženske in moške so zapirali, zapori so vsak dan bili bolj polni, polnila so se taborišča in morali so ustanoviti pomožne zapore: v Zdravščini, v opuščeni predilnici, razmišljali so o Ajdovščini, v izropani tekstilni tovarni, a so se odločili oktobra 1942 za Kostanjevico. Bila je bližje goriškim zaporom, si mislim, s tem so pocenili, kakšen strahoten cinizem, zasliševanja in mučenja. Pocenili so transporte v taborišča, v Frascette, kamor so vozili primorske ženske, in Cairo Montenotte, kjer so bili moški. A Mussolinijevo grmenje ni pomagalo: 25. julija 1943 je padla fašistična vlada, 8. septembra je Italija kapitulirala.

Devetega ali desetega septembra 1943 so se zapornice s Kostanjevice začele vračati domov. Nekatere bolne, mnoge garjave in ušive, podhranjene. Tista petletnica, ki sestre v zaporu skoraj ni prepoznala, se spomni, da so septembra ob cesti z zastavami čakali dekleta in žene, ki so se vračale s Kostanjevice. Od kje zastave. Kar bile so, je rekla, petletni otrok ni razmišljal o njih, le o nenavadni radosti, o petju, o sijaju poznopoletnega dne. Zapornica Jelica Lozar tudi govori o tem: Pred vasjo nas je čakala velika množica ljudi.

Kljub boleznim in podhranjenosti mnoge niso mirovale niti nekaj dni. Jelica Lozar se je kmalu po prihodu domov odpravila v Ajdovščino z vozom in parom volov in pripeljala v Vrtovin več kot 25 kvintalov orožja in razstreliva, ki je ostalo za Italijani. Skrili so ga v mrtvašnico, upajoč, da ga novi zavojevalci, Nemci, tam ne bodo našli. Pa so ga. Mrtvašnico so požgali. Večina je, preganjanju in zaporu navkljub, takoj nadaljevala svoje delo proti okupatorju.

Slavica Plahuta 2007 ugotavlja, da zapiranje in mučenje civilnega prebivalstva sodi med zločine, ki so jih takratne vojaške in civilne italijanske oblasti zagrešile nad prebivalci Primorske. V naslednji povedi preberemo: "Nimamo seznama ali natančnih podatkov o vseh ženskah in otrocih, ki so bili zaprti v zaporih na Kostanjevici v letih 1942-43."

Jaz, varuhinja pozabljenja, se sprašujem: Ali ni vendarle naša naloga, da uredimo prepis spominov nekdanjih zapornic, ki jih hranijo različni arhivi, ali vendarle ne bije zadnja sekunda, da pripravimo čim bolj natančne sezname, da skoraj štiristotim ženskam in celo otrokom damo ime, da na seznam vpišemo imena manjkajočih Vrtovink, tudi Darinke Brecelj, da gojaško Crescenzio, vrtovinske Luigie, Donate znova poimenujemo Rastislava, Slava, Draga, Darinka, da s pesnikom Levom Svetkom Zorinom lahko, po opravljenem delu, rečemo, da so primorske žene in njihove družine po vseh ponižanjih in trpljenju našle končno svoj pravi obraz.

Ali ne bije zadnja sekunda, da malemu človeku - kateri človek pa je mali, damo možnost, da spregovori o svojem življenju, da nas opomni, kako pomembno je biti vedno človek, odprt do drugega, vedno upajoč v moč pravičnosti in v uresničitev vere v srečnejši čas. Nekoč, leta 1943, ko so se ženske vračale domov, leta 1945, ko je bilo konec vojne, a ne popolnoma za Primorsko, leta 1991, ko se je uresničila slovenska državnost, mnoga leta pozneje, ko nismo vsi prepričani, da z begom ljudje rešujejo sebe in svoje otroke.

Kostanjeviškim zapornicam in njihovim družinam v spomin - iz mnogih družin je bilo zaprtih tudi po več žensk, celo štiri, nam pa v opomin, kaj je naša dolžnost in odgovornost, bom prebrala sonet Radivoja Pahorja. Posvetil ga je svoji stari mami Marjuti, kostanjeviški zapornici.

 

KAM SI BELE MAJNICE POSKRILA

Stari mami Marjuti

 

Za oknom svete hiše nad Gorico

si komaj zmogla misliti svobodo:

v zelenem jutru, ko si šla po vôdo,

so blázni sli tvoj dom ovili z žico.

Le kam si bele majnice poskrila?

Rojen iz njega, a pošastno zloben,

človeku človek ni bil več podoben –

in vrč je padel, vôda se je zlila.

Tedaj, si mislim, v tistem prvem strahu,

z obronkov črnih hribov do razpela

si bosa stekla po veníškem mahu.

Tedaj, si mislim, v temnem kotu ječe,

za oknom svete hiše si verjela,

da čas, ki pride, bodo sólze sreče!

 

Temnica na Krasu - spomenikKostanjevica, 24. marec 2018 - Rino Velikonja

V spomin na 19 padlih slovenskih in italijanskih partizanov

Drage Kraševke in Krašovci!

Tovarišice in tovariši!

Campagne e campagni!

Gospe in gospodje!

Spoštovani župan!

Zahvaljujem se organizatorjem današnje tradicionalni spominske slovesnosti, posvečeni devetnajstim padlim slovenskim in italijanskim partizanom. Dogodek je nam vsem poznan. Tu za nami je taborila skupina borcev, ki so bili namenjeni v svojo enota. Padli so pod streli okupatorjev, še preden so lahko oni izstrelili svoje naboje proti sovražniku. Ja, na spomeniku so napisana imena padlih zavezniških vojakov, pripadnikov narodnoosvobodilne vojske.

To niso prvi pripadniki italijanske narodnosti, ki so se pridružili slovenskim partizanskim borcem. Še v času vlade fašizma so se posamezniki pridružili slovenskim partizanom. Bilo jih je sicer malo-vendar so bili prvi znanilci oboroženega upora italijanskega naroda proti fašizmu in kasneje nacizmu .

Še preden so se Italijani in Furlani organizirali kot partizanske enote in se vključile v sodelovanje s slovensko NOV, je Primorska doživljala težke in mučne čase. Fašistična oblast v Italiji je poskušal na vse načine uničiti Slovence in Hrvate v Istri, kljub obljubi generala Carla Petiti di Roreta, leta1918, o enakopravnosti vseh narodov v Kraljevini Italiji.

Nasilje je pričelo:

· s požigom Narodnega doma v Trstu- ponos primorskega ljudstva;

· s parolo: Qui si parla soltanto italiano;

· s sprejetjem t.i. Gentilijevega zakona o uporabi samo italijanščine v šolah, javnih mesti, celo v cerkvi.

· S podržavljenjem slovenskih bank, zavarovalnic, zadrug itd:

Ob sprejemu Gentilijevega zakona je slovenski poslanec Engelbert Besednjak v rimskem parlamentu izjavil:

· »Vi lahko zahtevate od Slovencev in Hrvatov Julijske Krajine, da so pošteni državljani, poslušni zakonom države in s tam boste uspeli. Nikakor pa ne boste uspeli, da bi iztrebili naš jezik in našo slovensko zavest. Ko bodo vse naše šole odpravljene in učitelji odstavljeni, se bo spremenila sleherna slovenska družina v šola in vsi očetje ter vse matere bodo postali učitelji, ki bodo prenašali iz roda v rod naš jezik in našo narodno zavest. Zakoni države so spremenljivi, narodi žive večno.«

Tako je tudi bilo. Slovenska čitanka in knjiga se je brala doma, na gmajni, ponekod tudi pri verouku.

Poznam primer, ko so se otroci izgnancev na Siciliji učili slovensko iz edine knjiga, ki so jo imeli: Kuharski nasveti.

Nasilje fašističnih oblasti so bile nad zavednim slovenskim narodom strašne. Mnogo rodoljubov je bilo obsojeno na smrt, cca 500 Primorcev je bilo obsojeno na dolgoletne zaporne kazni (skupaj cca 5.000 let), številni so bili konfinirani, preseljeni na jug Italije (učitelji, železničarji, intelektualci, celo cestarji).

Številni Primorci so zbežali v Jugoslavijo, emigrirali v J. in S. Ameriko in v drugi širni svet.

Fašistični zločini so naraščali. Spomnimo se:

· Ustje na Vipavskem 8. Avgusta 1942- uboj 8 domačinov in požig vasi;

· Predmeja 24/25 februarja 1943- zverinski zločin pri Brigiti nad 5-člansko družino Bizjak;

· Številne civilne žrtve v t.i. Roški ofenzivi na Notranjskem;

Fašistična Italija je imela približno 200 zaporov in taborišč predvsem za civilno prebivalstvo. V neposredni naši bližini: prehodni zapori: Kostanjevica nad Novo Gorico, Čiginj, Dolenja Trebuša ter uničevalni logarji: Trst, Gonars, Visco itd.

Primorci so se uprli. Najprej TIGR, mladi: Druščina Črni bratje. Upirali so se duhovniki zbrani v društvo Svečeniki sv. Pavla.

Prijeli smo za orožje:

· Sprva so bili manjši spopadi (Brkini, Trnovska planota);

· 18. Aprila 1942 bitka na Nanosu: 58 partizanov je napadlo več kot 1.500 vojakov, karabinerjev, policistov in drugih enot. Boji so trajali cel dan.

Po znanem govoru Mussolinija v Gorici 31. Julija 1942, v katerem je dejal:

· Neusmiljeno je potrebno pokoriti to uporno ljudstvo. Ravnati je potrebno kot JULIJ CEZAR v nepokorni Galiji. Iztrebiti je potrebno vse moške (samce) te preklete rase:

· Zadnji stavek: BISOGNA STERMINARE TUTTI MASCI DI QUESTA RAZZA.

Odgovor na ta govor je bil:

· Ustanovitev prve večje enote na Primorskem: Prvi primorski partizanski bataljon » Simon Gregorčič« 15.-17. Avgust 1942;

Po kapitulaciji Italije, se je mnogo, predvsem vojakov italijanske kraljeve vojske priključilo borbi proti nacistični Nemčiji.

Naj navedem nekaj primerov:

· V bližini Plevlja v Črni Gori je bila 2. decembra 1943 ustanovljena Divizija GARIBALDI, ki je štela nekaj tisoč vojakov-partizanov. Padlo je 3.000 borcev, pogrešanih prav toliko, ujetih je bilo 4.000 vojakov te brigade. Mnoge so Nemci pobili, večino odpeljali v internacijo.- To je bila v tem času največja italijanska enota, ki se je bojevala proti Nemcem in njihovim zaveznikom.

· V naši neposredni bližini so se v času »Goriške fronte«, letos praznujemo 75-letnico, priključili borcem NOV delavci Ladjedelnice iz Tržiča in drugih krajev. Ustanovili so »Proletarsko brigado«-Proletaria.

· 5. Aprila 1944 je bila v Lokovcu ustanovljena 14. Tržaška udarna brigada- Brigata Garibaldi d'Assalto Trieste;

· 17. Avgusta 1944 je bila ustanovljena Divizija Garibaldi Natisone;

· Mnogi druge enote (bataljoni: Mazzini, Mammeli; brigade: Fratelli Fantanot itd);

Spoštovani!

Del italijanskega naroda, zlasti tu ob meji, je spoznal, da se je potrebno upreti nacizmu in fašizmu.

Stojimo pred spominskim obeležjem zavezniških vojakov. Da je bila NOV in POS zavezniška je nešteto dokazov. Navedel bom le nekaj:

Na Teheranski konferenci treh velikih (VB,ZDA in SZ) od 28. Nove. do 1. Dec. 1943 je Churchill izjavil:

· Zavezniki se zavedamo, da Titovi partizani zadržujejo na Balkanu 25 nemških in 8 bolgarskih divizij in več enot domačih kvizlingov;

Te enote bi bile lahko na drugih frontah!

Churchill je 8. Januarja 44 pisal Titu:

· »Iskrena hvala za ljubeznivo pismo, ki ste mi ga poslali v svojem imenu in v imenu patriotske in partizanske vojske Jugoslavije. Od majorja Deakina- mojega prijatelja, sem seznanjen o vaših junaških podvigih. Želim, da vam ponudimo pomoč v ljudeh (komandosih) in materialu, v letalski podpori in orožju. Tudi brigadni general Maclan je moj prijatelj in kolega v Parlamentu. Poleg njega v vaš štab prihaja moj sin Randoph Churchill, ki je tudi član Parlamenta«

Tito mu je odgovoril:

· Vaše sporočilo, ki ga je prinesel brigadni general Maclan je dragocen dokaz, da ima naš narod, v nadljudski borbi za svobodo in neodvisnost, pravega prijatelja in zaveznika, ki razume naše težnje in potrebe.

Ne nazadnje se je Tito sestal s Churchillom avgusta 1944 v Neaplju.

Tudi Vrhovni poveljnik zavezniških sil v Sredozemlju , feldmaršal Henry Wilson, je poslal maršalu Titu brzojavko, v kateri se zahvalil in izrazil vse priznanje borcem 9. Korpusa jugoslovanskih osvobodilnih sil za akcijo rušenja železniških prog v Baški grapi.

Za nas je omembe vreden tudi govor majorja Arthurja Tuckerja v Kožbani 7. Julija 1944, ko je govori o zavezništvu dejal: »Tisti je naš zaveznik, ki se srčno bori z nami. Tisti pa, ki mlačno stoji ob strani in posredno ali neposredno pomaga sovražniku, je naš skupni smrtni sovražnik«.

Še bi lahko našteval. To je le delček dokazov o zavezništvu NOV in POJ. O tem zavezništvu je veliko, veliko dokazov in materialnega gradiva.

Na žalost bila je tudi druga stran. Stran, ki je sodelovala tako s fašistično Italijo, kakor tudi z nacistično Nemčijo.

Vsi poznamo prisego Domobrancev na Centralnem stadionu v Ljubljani, na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944:

· »Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom skupaj z nemško oboroženo silo, stoječ pod poveljstvom Vodje Velike Nemčije itd

Nasledniki izdajalcev slovenskega naroda pravijo, da niso prisegli Hitlerju. Saj v prisegi ni imenovan. Ja, kdo je pa bil Vodja Velike Nemčije v letih 1933-45? Težka študija!

Tudi na Primorskem je SS general Odilo Globocnik z dekretom ustanovil 26. Novembra 1944 Slovenski narodni varnostni zbor­-SNVZ- Primorske domobrance, kot pomožno silo SS (Schutzstaffel-Zaščitni vod).

Primorci smo se osvobodili sami. Naš-primorski 9. Korpus je bil tisti, ki je dosegel v hudih bojih zahodno etično mejo. Zavezniška armad je v te kraje prišla šele drugi dan. V bojih so zavezniki sodelovali le v nekaterih delih Trsta.

Primorska je imela veliko žrtev v NOB-ju. Padlo je več kot 7.000 borcev, 6.000 civilnih žrtev. Tudi v italijanski vojski je neprostovoljno izgubilo življenje več kot 1.100 Primorcev.

Veliko manj žrtev bi bilo, če bi domobranci in drugi sodelavci okupatorjev poslušali poziv dr. Alojzija Kuharja (duhovniku, politiku SLS, častnikarju), ki je na radiu BBC, pozval septembra 1944, slovenske domobrance naj se priključijo Titovim partizanom v boju proti nacističnemu okupatorju. Res je, da je to storil pod pritiskom britanske vlade, ampak poziv je šel v eter. Amnestijo je obljubil tudi Vrhovni štab NOV in POJ. Če bi domobranci sprejeli ta poziv, tudi povojnih pobojev ne bi bilo v takem številu.

Spoštovane in spoštovani!

Še enkrat smo se Slovenci uprli. Leta 1991 je slovenski narod dokazal, da je državo tvoren in si želi samostojno, demokratično državo. TO in Milica, ob sodelovanju slovenskega naroda je izbojevala zmago nad JLA in postavljeni so bili temelji samostojne in demokratične države.

Ali je res naša država demokratična, socialna ter pravična? Odgovor prepuščam vam.

V in po drugi svetovni vojni fašizem in nacizem ni bil popolnoma uničen. Za nekaj časa se je potuhnil. Na žalost je danes v Evropi vse glasnejši. Skupine skrajno desne opcije, ki so blizu ideologiji fašizma in nacizma so tudi v parlamentih mnogih evropskih držav.

Tudi v Sloveniji so taki pojavi. Nekatere politične stranke, tudi parlamentarne, hočejo prikazati borbo partizanov kot zločinsko. saj s tem skrivajo zločine kizlingov nad slovenskim narodom, kot pomožne enote-hlapci-nemških oboroženih sil.

Ali bomo to dovolili tem skrajnežem, ki sicer ne nosijo črnih ali rjavih srajc. Nosijo pa črne obraze in črna srca.

Ne tega demokrati ne smemo in ne bomo dovolili. Borili se bomo za tisto za kar so umirali naši predniki v NOB in za kar je umrlo 19 slovenskih in italijanskih partizanov, kateri imena so napisana na tem spomeniku.

Naša naloga je borba proti tem pojavom. Skupaj s italijanskimi antifašisti in demokrati, bomo uspeli!

Ta skupna borba zlasti s tovariši iz ANPI- Vsedržavnega združenja partizanov Italije, bo obrodila uspeh, saj ima to sodelovanje ob meji že dolgo tradicijo.

To sodelovanje se je podkrepilo z novimi dogovori med organizacijami ANPI-VZPI in ZZB.

Pred nekaj tedni je bil namreč v Ogleju podpisan še en dokument o sodelovanju obmejnih ZB NOB Primorske in ANPI-VZPI Videmske, Goriške in Tržaške pokrajine. To je trden dokaz naših skupnih pogledov na neofašizem in neonacizem.

 

Ravnajmo tako, kot veleva naša himna!

 

Drage Kraševke in Krašovci!

Tovarišice in tovariši!

Campagne e campagni!

Gospe in gospodje!

Spoštovani župan!

 

 

Zahvaljujem se organizatorjem današnje tradicionalni spominske slovesnosti, posvečeni devetnajstim padlim slovenskim in italijanskim partizanom. Dogodek je nam vsem poznan. Tu za nami je taborila skupina borcev, ki so bili namenjeni v svojo enota. Padli so pod streli okupatorjev, še preden so lahko oni izstrelili svoje naboje proti sovražniku. Ja, na spomeniku so napisana imena padlih zavezniških vojakov, pripadnikov narodnoosvobodilne vojske.

To niso prvi pripadniki italijanske narodnosti, ki so se pridružili slovenskim partizanskim borcem. Še v času vlade fašizma so se posamezniki pridružili slovenskim partizanom. Bilo jih je sicer malo-vendar so bili prvi znanilci oboroženega upora italijanskega naroda proti fašizmu in kasneje nacizmu .

Še preden so se Italijani in Furlani organizirali kot partizanske enote in se vključile v sodelovanje s slovensko NOV, je Primorska doživljala težke in mučne čase. Fašistična oblast v Italiji je poskušal na vse načine uničiti Slovence in Hrvate v Istri, kljub obljubi generala Carla Petiti di Roreta, leta1918, o enakopravnosti vseh narodov v Kraljevini Italiji.

Nasilje je ričelo:

·         s požigom Narodnega doma v Trstu- ponos primorskega ljudstva;

·         s parolo: Qui si parla soltanto italiano;

·         s sprejetjem t.i. Gentilijevega zakona o uporabi samo italijanščine v šolah, javnih mesti, celo v cerkvi.

·         S podržavljenjem slovenskih bank, zavarovalnic, zadrug itd:

Ob sprejemu Gentilijevega zakona je slovenski poslanec Engelbert Besednjak v rimskem parlamentu izjavil:

·         »Vi lahko zahtevate od Slovencev in Hrvatov Julijske Krajine, da so pošteni državljani, poslušni zakonom države in s tam boste uspeli. Nikakor pa ne boste uspeli, da bi iztrebili naš jezik in našo slovensko zavest. Ko bodo vse naše šole odpravljene in učitelji odstavljeni, se bo spremenila sleherna slovenska družina v šola in vsi očetje ter vse matere bodo postali učitelji, ki bodo prenašali iz roda v rod naš jezik in našo narodno zavest. Zakoni države so spremenljivi, narodi žive večno.«

 

Tako je tudi bilo. Slovenska čitanka in knjiga se je brala doma, na gmajni, ponekod tudi pri verouku.

 

Poznam primer, ko so se otroci izgnancev na Siciliji učili slovensko iz edine knjiga, ki so jo imeli: Kuharski nasveti.

 

Nasilje fašističnih oblasti so bile nad zavednim slovenskim narodom strašne. Mnogo rodoljubov je bilo obsojeno na smrt, cca 500 Primorcev je bilo obsojeno na dolgoletne zaporne kazni (skupaj cca 5.000 let), številni so bili konfinirani, preseljeni na jug Italije (učitelji, železničarji, intelektualci, celo cestarji).

Številni Primorci so zbežali v Jugoslavijo, emigrirali v J. in S. Ameriko in v drugi širni svet.

Fašistični zločini so naraščali. Spomnimo se:

·         Ustje na Vipavskem 8. Avgusta 1942- uboj 8 domačinov in požig vasi;

·         Predmeja 24/25 februarja 1943- zverinski zločin pri Brigiti nad 5-člansko družino Bizjak;

·         Številne civilne žrtve v t.i. Roški ofenzivi na Notranjskem;

 

Fašistična Italija je imela približno 200 zaporov in taborišč predvsem za civilno prebivalstvo. V neposredni naši bližini: prehodni zapori: Kostanjevica nad Novo Gorico, Čiginj, Dolenja Trebuša ter uničevalni logarji: Trst, Gonars, Visco itd.

 

 

Primorci so se uprli. Najprej TIGR, mladi: Druščina Črni bratje. Upirali so se duhovniki zbrani v društvo Svečeniki sv. Pavla.

 

Prijeli smo za orožje:

 

·         Sprva so bili manjši spopadi (Brkini, Trnovska planota);

·         18. Aprila 1942 bitka na Nanosu: 58 partizanov je napadlo več kot 1.500 vojakov, karabinerjev, policistov in drugih enot. Boji so trajali cel dan.

 

Po znanem govoru Mussolinija v Gorici 31. Julija 1942, v katerem je dejal:

 

·         Neusmiljeno je potrebno pokoriti to uporno ljudstvo. Ravnati je potrebno kot JULIJ CEZAR v nepokorni Galiji. Iztrebiti je potrebno vse moške (samce) te preklete rase:

·         Zadnji stavek: BISONIO STERMINARE TUTTI MASCI DI QUESTA RAZZA.

 

Odgovor na ta govor je bil:

 

·         Ustanovitev prve večje enote na Primorskem: Prvi primorski partizanski bataljon » Simon Gregorčič« 15.-17. Avgust 1942;

Po kapitulaciji Italije, se je mnogo, predvsem vojakov italijanske kraljeve vojske priključilo borbi proti nacistični Nemčiji.

Naj navedem nekaj primerov:

 

·         V bližini Plevlja v Črni Gori je bila 2. decembra 1943 ustanovljena Divizija GARIBALDI, ki je štela nekaj tisoč vojakov-partizanov. Padlo je 3.000 borcev, pogrešanih prav toliko, ujetih je bilo 4.000 vojakov te brigade. Mnoge so Nemci pobili, večino odpeljali v internacijo.- To je bila v tem času največja italijanska enota, ki se je bojevala proti Nemcem in njihovim zaveznikom.

·         V naši neposredni bližini so se v času »Goriške fronte«, letos praznujemo 75-letnico, priključili borcem NOV delavci Ladjedelnice iz Tržiča in drugih krajev. Ustanovili so »Proletarsko brigado«-Proletaria.

·         5. Aprila 1944 je bila v Lokovcu ustanovljena 14. Tržaška udarna brigada- Brigata Garibaldi d'Assalto Trieste;

·         17. Avgusta 1944 je bila ustanovljena Divizija Garibaldi Natisone;

·         Mnogi druge enote (bataljoni: Mazzini, Mammeli; brigade: Fratelli Fantanot itd);

 

Spoštovani!

Del italijanskega naroda, zlasti tu ob meji, je spoznal, da se je potrebno upreti nacizmu in fašizmu.

Stojimo pred spominskim obeležjem zavezniških vojakov. Da je bila NOV in POS zavezniška je nešteto dokazov. Navedel bom le nekaj:

 

Na Teheranski konferenci treh velikih (VB,ZDA in SZ) od 28. Nove. do 1. Dec. 1943 je Churchill izjavil:

 

·         Zavezniki se zavedamo, da Titovi partizani zadržujejo na Balkanu 25 nemških in 8 bolgarskih divizij in več enot domačih kvizlingov;

Te enote bi bile lahko na drugih frontah!

 

Churchill je 8. Januarja 44 pisal Titu:

 

·         »Iskrena hvala za ljubeznivo pismo, ki ste mi ga poslali v svojem imenu in v imenu patriotske in partizanske vojske Jugoslavije. Od majorja Deakina- mojega prijatelja, sem seznanjen o vaših junaških podvigih. Želim, da vam ponudimo pomoč v ljudeh (komandosih) in materialu, v letalski podpori in orožju. Tudi brigadni general Maclan je moj prijatelj in kolega v Parlamentu. Poleg njega v vaš štab prihaja moj sin Randoph Churchill, ki je tudi član Parlamenta«

 

Tito mu je odgovoril:

 

·         Vaše sporočilo, ki ga je prinesel brigadni general Maclan je dragocen dokaz, da ima naš narod, v nadljudski borbi za svobodo in neodvisnost, pravega prijatelja in zaveznika, ki razume naše težnje in potrebe.

 

Ne nazadnje se je Tito sestal s Churchillom avgusta 1944 v Neaplju.

 

Tudi Vrhovni poveljnik zavezniških sil v Sredozemlju , feldmaršal Henry Wilson, je poslal maršalu Titu brzojavko, v kateri se zahvalil in izrazil vse priznanje borcem 9. Korpusa jugoslovanskih osvobodilnih sil za akcijo rušenja železniških prog v Baški grapi.

 

Za nas je omembe vreden tudi govor majorja Arthurja Tuckerja v Kožbani 7. Julija 1944, ko je govori o zavezništvu dejal: »Tisti je naš zaveznik, ki se srčno bori z nami. Tisti pa, ki mlačno stoji ob strani in posredno ali neposredno pomaga sovražniku, je naš skupni smrtni sovražnik«.

Še bi lahko našteval. To je le delček dokazov o zavezništvu NOV in POJ. O tem zavezništvu je veliko, veliko dokazov in materialnega gradiva.

 

Na žalost bila je tudi druga stran. Stran, ki je sodelovala tako s fašistično Italijo, kakor tudi z nacistično Nemčijo.

Vsi poznamo prisego Domobrancev na Centralnem stadionu v Ljubljani, na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944:

 

·         »Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom skupaj z nemško oboroženo silo, stoječ pod poveljstvom Vodje Velike Nemčije itd.«

 

Nasledniki izdajalcev slovenskega naroda pravijo, da niso prisegli Hitlerju. Saj v prisegi ni imenovan. Ja, kdo je pa bil Vodja Velike Nemčije v letih 1933-45? Težka študija!

 

Tudi na Primorskem je SS general Odilo Globocnik z dekretom ustanovil 26. Novembra 1944 Slovenski narodni varnostni zbor­-SNVZ- Primorske domobrance, kot pomožno silo SS (Schutzstaffel-Zaščitni vod).

 

Primorci smo se osvobodili sami. Naš-primorski 9. Korpus je bil tisti, ki je dosegel v hudih bojih zahodno etično mejo. Zavezniška armad je v te kraje prišla šele drugi dan. V bojih so zavezniki sodelovali le v nekaterih delih Trsta.

Primorska je imela veliko žrtev v NOB-ju. Padlo je več kot 7.000 borcev, 6.000 civilnih žrtev. Tudi v italijanski vojski je neprostovoljno izgubilo življenje več kot 1.100 Primorcev.

 

Veliko manj žrtev bi bilo, če bi domobranci in drugi sodelavci okupatorjev poslušali poziv dr. Alojzija Kuharja (duhovniku, politiku SLS, častnikarju), ki je na radiu BBC, pozval septembra 1944, slovenske domobrance naj se priključijo Titovim partizanom v boju proti nacističnemu okupatorju. Res je, da je to storil pod pritiskom britanske vlade, ampak poziv je šel v eter. Amnestijo je obljubil tudi Vrhovni štab NOV in POJ. Če bi domobranci sprejeli ta poziv, tudi povojnih pobojev ne bi bilo v takem številu.

 

Spoštovane in spoštovani!

 

Še enkrat smo se Slovenci uprli. Leta 1991 je slovenski narod dokazal, da je državo tvoren in si želi samostojno, demokratično državo. TO in Milica, ob sodelovanju slovenskega naroda je izbojevala zmago nad JLA in postavljeni so bili temelji samostojne in demokratične države.

 

Ali je res naša država demokratična, socialna ter pravična? Odgovor prepuščam vam.

 

V in po drugi svetovni vojni fašizem in nacizem ni bil popolnoma uničen. Za nekaj časa se je potuhnil. Na žalost je danes v Evropi vse glasnejši. Skupine skrajno desne opcije, ki so blizu ideologiji fašizma in nacizma so tudi v parlamentih mnogih evropskih držav.

Tudi v Sloveniji so taki pojavi. Nekatere politične stranke, tudi parlamentarne, hočejo prikazati borbo partizanov kot zločinsko. saj s tem skrivajo zločine kizlingov nad slovenskim narodom, kot pomožne enote-hlapci- nemških oboroženih sil.

 

Ali bomo to dovolili tem skrajnežem, ki sicer ne nosijo črnih ali rjavih srajc. Nosijo pa črne obraze in črna srca.

 

Ne tega demokrati ne smemo in ne bomo dovolili. Borili se bomo za tisto za kar so umirali naši predniki v NOB in za kar je umrlo 19 slovenskih in italijanskih partizanov, kateri imena so napisana na tem spomeniku.

Naša naloga je borba proti tem pojavom. Skupaj s italijanskimi antifašisti in demokrati, bomo uspeli!

 

Ta skupna borba zlasti s tovariši iz ANPI- Vsedržavnega združenja partizanov Italije, bo obrodila uspeh, saj ima to sodelovanje ob meji že dolgo tradicijo.

To sodelovanje se je podkrepilo z novimi dogovori med organizacijami ANPI-VZPI in ZZB.

Pred nekaj tedni je bil namreč v Ogleju podpisan še en dokument o sodelovanju obmejnih ZB NOB Primorske in ANPI-VZPI Videmske, Goriške in Tržaške pokrajine. To je trden dokaz naših skupnih pogledov na neofašizem in neonacizem.

 

Ravnajmo tako, kot veleva naša himna!

borci ofMorsko, 28. januar 2017

Boris Kovšca, član sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije

Vsem prisotnim lep pozdrav. Moram priznati,  da  me je prošnja za ta svečani govor  spravila v rahlo  zadrego, saj sem se  zavedal,  da prihajam v kraj, kjer vaščani že veliko let obnavljate spomine na ta zgodovinski dogodek in da so vam zato vsi podatki,  o tej pravi vojaško-politični partizanski epopeji  pohoda v benečijo,  dobro poznani in bi  verjetno jaz o tem  težko kaj novega povedal.

Preberite več: ...

Vojko Hobic

Kobarid, 13. december 2016

Na pobudo tolminske in novogoriške borčevske organizacije je bilo v Kobaridu srečanje med ANPI -Vsedržavnega združenja partizanov Videmske pokrajine in ZZB za vrednote NOB Severne Primorske. Predsednika ANPI Videmske pokrajine in ANPI iz Čedada,  Dino Spanghero in Elio Nadalutti, sta orisala stanje v Italiji po zavrnjenem referendumu, ki je privedel do odstopa vlade.

Preberite več: ...

borci ofPodgora, 11. december 2016

Drage udeleženke, dragi udeleženci, člani Mreže OF, znanke in prijatelji, spoštovani gostje, zastopniki ANPI Associazione nazionale partigiani d'Italia Vsedržavne zveze partizanov Italije, zastopniki Zveze združenj borcev iz Nove Gorice – tovariški pozdrav.

Preberite več: ...

borci ofKanal, 27. november 2016

Milan Kučan, prvi predsednik samostojne Slovenije

Zgodovinski spomin ljudi v teh krajih ob Soči hrani védenje o nasilju, potujčevanju in vojni. Kot gre življenja pot iz roda v rod, gre z roda v rod tudi spomin na težko predstavljiva nasilja, ki so se po komaj končanih strahotah soške fronte nebrzdano razrasla prek Kanalskega in vse Primorske, potem ko je rapalska pogodba ljudi v teh krajih prepustila na milost in nemilost fašistični Italiji.

Preberite več: ...

rusi trnovo

Nova Gorica, 26. julij 2013

Med obiskom Goriške so se slovenski in ruski vojaki udeležili sprejema na novogoriški občini, kjer jih je sprejel Štefan Cigoj, predsednik komisije za mednarodne odnose in član predsedstva Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije, zatem pa s svojim nastopom navdušili številne Novogoričane.

Preberite več: ...