Govor – Boris Kovšca, Branik, 15.2.2013

Spoštovani.

Ko so me povabili na to vašo letošnjo spominsko svečanost,  sem se najprej vprašal, če sem sploh kot nedomačin  primeren za to čast, da spregovorim na tem vašem že tradicionalnem vsakoletnem srečanju, ko obujate spomin na žalostni medvojni dogodek. Najprej sem okleval, toda takoj  sem se spomnil na gimnazijska leta v Šempetru, kjer sem se družil  in spoprijateljil z nekaterimi vašimi tedanjimi dijaki mojimi sošolci, ki so mi  pripovedovali o krutem požigu in vašem  izgonu v nacistično Nemčijo in ko sem vse  to povezal še s svojim primerom, ker so tudi meni  odgnali očeta v Dachau,  sem spoznal, da večino Slovencev še kako povezuje skupna medvojna usoda.

Zgodovinsko sporočilo vašega kraja Rihemberka, kasnejšega Branika  je pretresljivo in si zasluži globoko spoštovanje, saj je zelo tragično zaradi požiga  in vaše nasilne razselitve iz domačega kraja, katerega ime prerašča v prispodobo našega skupnega vztrajanja na slovenskih tleh in tudi na našo pripravljenost  na odpor in oborožen upor zoper vsakega okupatorja, tako na italijanskega že od prve svetovne vojne naprej,  pa do kasnejšega nacističnega, ki je zakrivil najhujši zločin s požigom vašega kraja in z vašim izgonom, od koder bi se  prav gotovo, v slučaju njihove zmage, nikoli ne vrnili  nazaj, saj je bil cilj obeh okupatorjev – za razliko pri vseh ostali okupiranih državah Evrope – izbrisati slovenski živelj s tega ozemlja, torej izvršiti holokavst nad nami.

Zaradi tega imajo take spominske svečanosti kot je današnja,  poseben namen. Ne gre tu samo za vsakoletno preprosto obnavljanje spominov na tedanje dogodke, ki so znani  in ki se prenašajo iz roda v rod, ampak imajo še poseben specifičen pomen. Gre pred vsem za opozorilo sedanjim in bodočim generacijam, ki tega niso  doživele, kot  spomin in opomin na nevarnost, da bi se še kdaj znašli v taki medsebojni razdvojenosti kot je današnja, ko  del sedanjih sonarodnjakov -  idejnih potomcev kolaborantov - zaradi svojega zgodovinskega kompleksa sodelovanja z okupatorjem, hočejo  zmanjšati pomen NOB in naših žrtev ter s tem opravičevati svojo zavržno in protinarodno vlogo med vojno, ko so se človeško nerazumljivo postavili na stran okupatorja, se z njim borili ramo ob rami proti lastnemu narodu ter celo prisegali pred bogom zvestobo njihovim voditeljem.

In prav v sedanjem obdobju so njihovi napori v tej smeri, da bi zabrisali sledove svoje kolaboracje, najbolj intenzivni in nevarni, kajti del naše mlade generacije je vedno bolj podvržen njihovi propagandi, ki se pojmu kolaboracije sicer izogiba, ker se predobro zavedajo, da jim je zgodovina glede tega dokončno odvzela vsakršno verodostojnost, in  ki zato izkoriščajo vse morebitne napake, do katerih je nedvomno prišlo  tudi na strani  zmagovite NOB, pri čemer se opirajo zlasti na povojne poboje, ne da bi se vprašali, zakaj je do takih pobojev  prišlo tudi v drugih okupiranih demokratičnih evropskih državah. Gledano z današnjimi očmi so tedanji poboji res problematični in nerazumljivi, toda tedaj je do tega v vsej okupirani Evropi prišlo izključno zaradi  spontanega strahovitega akumuliranega sovraštva ljudi do domačih kolaborantov z okupatorjem, torej do pojava, ki je človeško gledano povsem nerazumen  in zavržen.   Na Slovenskem so bili vzroki za tako sovraštvo še  toliko večji, kajti okupator je v Evropi edino pri nas in nikjer drugje, ne samo imel v načrtu, temveč tudi že začel izvajati peklensko namero zgodovinskega izbrisa  slovenskega  naroda in del  te namere je bil tudi vaš izgon.

Kompleks medvojne kolaboracije se  kaže  tudi  pri reševanju naših sedanjih nedvomno težkih problemov razreševanja gospodarskih in socialnih problemov. Sedanja oblast, ki je brez dvoma na pozicijah idejne naslednice nasprotnikov NOB, izkazuje  pri poizkusu razreševanja navedenih problemov, svojo ideološko pripadnost tudi z očitno diskriminacijo do tistih, ki so kakor koli povezani z NOB in celo tudi z osamosvajanjem, s tem da očitno favorizira njene idejne privržence. Del te diskriminacije občutite tudi vi, ki ste bili izgnani, saj so tudi vas večinoma finančno še bolj pa čustveno zelo prizadeli.

K sreči se je slovenski narod v zadnjem času, kot vselej v kriznih časih, zbudil in z odločnim uporom, ki je prišel do izraza zlasti prejšnji teden v Ljubljani, ko je z energično in visoko nadštevilčno prisotnostjo presegel njihovo detajlno organizirano zborovanje, nakazal perspektivo poštene rešitve problemov.
Ni dvoma, da si ta odpor zasluži naše aktivno sodelovanje in podporo.

Spoštovani !

Spomin na  pretrpljene žrtve s požigom in z vašim nasilnim izgnanstvom, ki je usodno zaznamoval vaš lepi kraj in vas še živečih osebno, bo ostal globoko zasidran v vas samih in v bodočih rodovih Rihenberčanov in obenem spremljan z zavestjo, da so bile tudi vaše žrtve in trpljenje pomemben prispevek k zmagi borcev NOB, brez česar ne bi bili prvič v zgodovini Slovencev izbojevani temelji, brez katerih Primorska ne bi bila nikoli združena z ostalimi Slovenci  in brez česar tudi kasnejša osamosvojitev ne bi bila možna.

Vaš zgodovinski prispevek je bil pri tem izredno pomemben in nanj ste lahko ponosni !