Govor prof. dr. Dušana Nećaka, zgodovinarja, ob Dnevu spomina na holokavst

Ljubljana, 27. januar 2013

SHOAH-HOLOKAVST

Živimo v svetu, ki je poln kršitev človekovih pravic, ne glede na to kakšno je družbeno politično okolje, v katerem se le te dogajajo ter s kakšnimi nameni se jih opravičuje.  Opominjanje na te kršitve je ne samo nuja in potreba, temveč tudi dolžnost vsakega razmišljujočega človeka ne glede na to, kakšni politični opciji pripada. Toda vse premalokrat se zavedamo, da sta  pravzaprav vojna in njene posledice največje kršenje človekovih pravic in največje zlo, ki ga človek lahko stori sočloveku. In človek je ustvarjalec zla, ne  orožje. Zato tudi pravične vojne ni, je samo pravična obramba zoper tistega, ki je vojno sprožil in vodil. Slovenci sodimo k sreči k tistim narodom, ki vojn nikoli nismo ne spodbujali in ne začenjali. Na žalost pa smo se bili nemalokrat prisiljeni vojevati za svoj obstanek: takšnih, ki so nas želeli izničiti ali nam kratiti pravico samostojnega bivanja na lastni zemlji, ni bilo malo. Tudi v drugi svetovni vojni je bilo tako. Nismo pa edini s tako usodo.

Danes se po vsej Evropi spominjamo enega najtežjih zločinov zoper človeštvo – shoaha ali holokavsta, nacističnega načrta za uničenje Judov.  Spominjamo pa se tudi poskusa iztrebljanja drugih  t. i.  manjvrednih narodov in skupin, Romov in Sintov, Slovanov in še široke palete robnih socioloških skupin, skratka rasno, ideološko in politično neprimernih ljudi, kot so jih poimenovali nacistični načrtovalci "dokončne rešitve – Endloesung". Med njimi smo bili  na izginotje obsojeni tudi Slovenci. Krvni davek, ki smo ga Slovenci plačali med drugo svetovno vojno in po njej, je eden največjih v Evropi. Današnji spomin velja zato Slovenkam in Slovencem, ki so trpeli in umrli v nacističnih koncentracijskih taboriščih in okupatorskih zaporih. Od Auschwitza, Dachaua, Ravensbruecka in Mauthausna, do Šarvarja ter Raba, Rižarne in Jasenovca, od ljubljanskih zaporov in celjskega Starega piskra do begunjskega in mariborskih zaporov. Številke umrlih in  trpečih so vrtoglave in se merijo v  nekaj desettisočih.  Samo v  koncentracijskih taboriščih  je umrlo več kot 12.000 naših ljudi, okupator pa je ustrelil skoraj 3000 talcev. Izgnanstvo, begunstvo, konfinacija, prisilno delo in vojno ujetništvo  je med vojno doletelo kakih 80.000 ljudi. Od teh je bilo kar 62.500 izgnanih, večina v Nemčijo. Le suhoparne številke iz ust zgodovinarja? Morda. Toda potrebno je ponovno opozoriti nanje, da bi lahko  tudi mlajše generacije  še bolje razumele vzgib za pesniški zapis v cvetu mladosti padlega partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha: "Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči, milijon, ki pijejo mu kri biriči, en sam milijon, ki ga trpljenje krotoviči in vendar ga nikoli ne uniči…" In ker nismo bili "trhle bilke", smo tudi v vojni vihri obstali, kljub več kot 90.000 žrtvam, ki jih je zahtevala vojna! Še več! Našo življenjsko voljo in moč potrjuje tudi dejstvo, da smo uspeli ustvariti samostojno državo ter se z njo pridružiti skupnosti povezanih evropskih narodov.

Malo pa je manjkalo, da ne bi obstali Judje, ki jim je nacizem  namenil dokončno izginotje. V zapisniku znamenite konference o "Dokončni rešitvi judovskega vprašanja" (Endloesung der Judenfrage), ki je bila 20.1.1942, torej skoraj natančno pred 71 leti,  v razkošni vili  nekega industrialca ob obali prelepega  jezera Wannsee pri Berlinu, je namreč zapisano: "Cilj naše naloge je na legalen način nemški življenjski prostor očistiti Judov".  Trinajst najvišjih nacističnih funkcionarjev - državnih sekretarjev, na čelu s Hitlerjevim opolnomočencem za dokončno rešitev judovskega vprašanja Reinhardom Heydrichom, Adolfom Eichmannom, pristojnim za centralno organizacijo deportacijo in vodjem SS Heinrichom Himmlerjem je  z enim sklepom, v enem dnevu obsodilo na smrt  celotno judovsko populacijo. Že pred konferenco  so umorili  preko 500.000 Judov iz Poljske in Sovjetske zveze. Do konca vojne pa je takšna usoda doletela okoli 6 milijonov Judov in  nebroj drugih predstavnikov  "nearijskih narodov". Uresničile so se Hitlerjeve preroške besede, ki jih je o rešitvi judovskega vprašanja Goebels zapisal že konec 1941 in so veljale kar za vse Nearijce: "Kar se tiče judovskega vprašanja je Hitler odločen s to zadevo na hitro pomesti. Prerokoval je, da bodo izkusili lastno  uničenje, če bodo povzročili novo svetovno vojno. Svetovna vojna je tu. Uničenje judovstva mora biti nujna posledica.  Na to vprašanje je treba gledati brez vsake sentimentalnosti. Nismo tu zato, da bi sočustvovali z Judi, temveč samo zato, da bi sočustvovali z nemškim narodom. Če je nemški narod vnovič žrtvoval okrog 160.000 življenj v vzhodni kampanji, bodo morali povzročitelji tega spopada to plačati z lastnim življenjem". (Hitler, 642)

Morda so za koga tudi to le suhoparna zgodovinska dejstva. Toda za njimi se skrivajo življenjske usode ljudi, ki zagotovo niso povzročili vojne; bili  so "krivi" le tega, da so bili drugačni in nepravi, ne naši. Strašljivo, skoraj v celoti uresničeno, a obenem tudi brezčasno zato deluje napovedano  poslanstvo Hitlerjevim elitnim SS enotam o brezobzirnem zatrtju ideoloških nasprotnikov. Ti naj bi bili  po mnenju njihovega vodje mnogoštevilni in nevarni. Že leta 1938 je namreč Himmler vodjem SS enot zatrjeval: "Mora nam biti jasno, da se bomo v desetih letih vsekakor soočili z nezaslišanimi kritičnimi konflikti. Ne gre za boj narodov, ki nam tokrat stojijo nasproti le kot fronta, temveč za ideološki boj vsega judovstva, prostozidarstva, marksizma in cerkva sveta. Tem silam – katerih gonilna sila bodo po mojem prepričanju Judje, izvir vsega negativnega – je jasno, da če ne bosta uničeni Nemčija in Italija, bodo uničene one. To je preprost sklep. Judje v Nemčiji ne morejo vzdržati. To je le še vprašanje let. Z nezaslišano grobostjo jih bomo izganjali v vedno večjem številu…" (Hitler 428) Povedano z drugimi besedami: ideološke in narodne  nasprotnike je treba torej enostavno izbrisati.

Umrlih ne moremo obuditi, moramo pa vedno znova obujati spomin na njihovo  usodo in na povzročitelje tega gorja, zato "da se staro več ne povrne", če parafraziram enega od temeljnih  ciljev slovenskega antifašističnega odpora.

Časi herojskega pisanja in pripovedovanja o dogodkih iz druge svetovne vojne in narodno osvobodilnega boja so  za nami in prav je tako. Čeprav je po vsaki vojni takšno videnje običajno. Vsi vemo, da zgodovino pišejo zmagovalci. Ni pa  minila dolžnost, da vedno znova, iz generacije v generacijo prenašamo opozorila in svarimo pred morebitnim ponavljanjem zgodovine. Ta se sicer nikoli ne ponovi v izvirni obliki. Vendar to ne pomeni, da je sodobna politika imuna pred morebitnimi derivati preteklega dogajanja. Nemalokrat smo tako lahko priče dogajanju v sedanjosti, kateremu ne samo zgodovinarji rečemo "dejà vu". Smo se iz zgodovine premalo naučili?

V zgodovini so se vojne praviloma začenjale zaradi ozemeljskih, včasih smo rekli imperialističnih ciljev in zahtev. Če pa so k tem dodani še cilji, kot so  etnocid, genocid, etnično čiščenje, dokončna rešitev, izbris in kar je še podobnih dejanj, ostanejo za njimi  rane, ki se ne zacelijo  generacije dolgo in so humus za vedno nove spore, spopade in delitve. Vendar pa kršitev človekovih pravic niso samo vojne. Velikokrat se omenja revščina kot ena najhujših kršitev človekovih pravic, pa razne (pol)diktature in  izključevalna politika  državne oblasti, tudi o državnem terorizmu je govora, celo neprimerno reševanje problemov, nastalih po hudih naravnih katastrofah lahko uvrstimo na ta seznam … Kakor koli že, pri kršenju  človekovih pravic gre praviloma za odnos med državo in državljanom in v vojni  se kršitve človekovih pravic  najbolj zgostijo.

Pogled moderne družbe  mora biti usmerjen naprej v prihodnost in naravnan k ustvarjanju sobivanja enakopravnih ter enakovrednih ljudi. Zgodovina pa, ki nas spremlja na vsakem koraku, bi morala, bolj kot je, biti  »učiteljica«. Vendar ne zato, da bi v njeni (re)interpretaciji iskali razloge za delitve, temveč zato,  da bi preteklem dogajanju našli spoznanja ter napotke, ki bi preprečevali ponavljanje preteklih napak. Vendar se  politiki pomena zgodovine šele prav zavedo in jo kličejo na pomoč praviloma takrat,  ko  se v politiki kaj  zaplete, zgodovinarji pa bi naj zaplet pomagali reševati in utemeljiti pravilnost njihovega stališča. Sicer pa je veljamo zgodovina in zgodovinarji, običajno, za neproduktivni družbeni balast. Toda le celovit in nepotvorjen zgodovinski spomin in k spoštovanju človekovih pravic usmerjena pravna država lahko vodita naprej. Ne smemo namreč spregledati in pozabiti, da je, vsaj formalno gledano, nacizem legalno prišel na oblast. Zato ni vseeno, kako je naravnana pravna država; zgodovina namreč nazorno pripoveduje, kam lahko pripelje sla po osredinjanju oblasti in težnja po represivni državi.

Spomin na Shoah je nadvse primeren trenutek, da se zamislimo nad grozotami, ki jih povzroča vojna, nad vsemi krivicami, izključevanji, delitvami in stigmatizacijami,  ki so bile  storjene zaradi političnega elitizma, totalitarnih državnih sistemov ter zaradi sprevrženih ideologij. Shoah naj svari pred njimi in svarilo moramo slišati. Vsaka generacija  posebej in vedno znova. Saj sicer spomin zbledi, govorjena beseda tistih, ki so te strahote doživeli, s časom utihne, pisana beseda ostane zaprašena v zgodovinskih knjigah … Pozabljeni kovček ob klopi na soboški železniški postaji, obnovljene  sinagoge ter  spominska judovska pokopališča v Murski Soboti in drugod, vsi pomniki žrtvam vojn doma in v svetu … pa spominjajo in trajno opominjajo. Tako kot na tragedijo Judov  spominjajo v pločnik pred njihovimi hišami vgrajene bronaste plošče z imeni deportiranih in v koncentracijskih taboriščih izginulih judovskih družin v berlinskem okrožju Hackische Hoefe, veličastni,  »nemi« labirint, spomenik Judom ter pretresljivi Judovski muzej v prestolnici združene Nemčije. Ali  kot,  na primer, na uničenje drugačnih, neprimernih, … spominja manjše spominsko obeležje pobitim homoseksualcem  v strogem središču Berlina.

Moči in potrebe po spominu in opominu na povzročeno nacistično gorje se je še kako zavedal karizmatični  nemški kancler in nosilec Nobelove nagrade za mir za leto 1971 Willy Brandt, ko je 7. decembra 1970 v simboličnem opravičilu katarzično pokleknil pred spomenikom žrtvam nacizma v Varšavskem getu. Nobelove nagrade za mir  ni dobil zaradi tega dejanja, dobil jo je za politiko sodelovanja in približevanja, za politiko, ki bi ji danes na Slovenskem morda lahko rekli politika  opravičila in sprave. Za kaj takega pa potrebujemo politične osebnosti, kakršna je bil Willy Brandt; državnike, ki  bodo znali spoznanja iz zgodovine vgraditi v politiko sedanjosti in prihodnosti. Torej v politiko, ki bo snovala in gradila demokratično, socialno družbo.

Naj zaključim teh nekaj  misli, ki so se mi porodile od snovanju današnjega nagovora z nekoliko prilagojeno zgodbo, katere sporočilo, verjamem, mnogi med vami poznajo: "Ko so prišli po Juda se nisem oglasil, ko so prišli po soseda, sem tudi molčal, ko so prišli po mene, ni bilo nikogar več, da bi se mogel oglasiti."  Beseda vsakega od nas je pomembna!