Odbor skupnosti borcev 30.Divizije

Predsednik Miha Pogačar
Govor v Morskem
Sobota, 2.2.2013

 

Lepo pozdravljeni.

Spoštovane borke in borci, spoštovani g. župan Maffi, drage tovarišice in tovariši, praporščaki, predstavniki TIGRa in ZB, veterani za Slovenijo. V veliko čast mi je, da lahko tu v lepem primorskem kraju v Morskem, spregovorim v čast in slavo še živečim partizanom in udeležencem takratnega pohoda.

Danes smo se zbrali, da počastimo spomin na veličastno dejanje bork in borcev 30. (Goriške) divizije, ki so uspešno izvedli zgodovinski pohod v Beneško Slovenijo, ki pa je sedanjim generacijam žal, zelo malo poznana. Zato dovolite, da ga zelo na kratko opišem.
V diviziji so v predhodnih obširnih pripravah namenili pozornost tudi posebnemu politično-kulturnemu delovanju med prebivalstvom v Beneški Sloveniji.

Takrat je bil zahodno od Soče le naš Briško-beneški odred s 1. bataljonom v Brdih in 2. bataljonom v vzhodni Beneški Sloveniji.
Divizija je imela Gregorčičevo, Bazoviškovo in Kosovelovo brigado, ter divizijsko vojaško šolo – skupaj 2300 bork in borcev.
Pohod je potekal v noči 30./31. januar 1944 v dveh kolonah:

  • severna kolona (Bazoviška in Kosovelova brigada) je šla skozi vas Morsko in
  • južna kolona (Gregorčičeva brigada, štab divizije in divizijska vojaška šola) pa pod vasjo Deskle.

V največji tajnosti so uspeli prekoračiti ledeno mrzlo Sočo in zelo varovano železniško progo Gorica – Jesenice, ter nadaljevali pohod na odrejene položaje na Kanalskem Kolovratu.

1. februarja so bili že prvi spopadi pri vseh treh brigadah. Sovražnik se je moral umakniti. Divizijske enote so uspešno delovale v soški in nadiški dolini. Nato se je dvizija premaknila proti severu v vzhodno Beneško Slovenijo in se razdelila na dva dela. Glavnina divizije je odšla v zahodno Beneško Slovenijo, Kosovelova brigada pa je ščitila divizijo pred morebitno intervencijo iz Kobarida.

Glavnina divizije je prečkala Nadižo, Bazoviška brigada ter štab divizije sta nadaljevala proti severozahodu v širši rajon Platišče – Robidišče. Od tod je brigada še nadaljevala pohod proti severozahodu, obšla tamkajšnje kraje in bila zelo aktivna v političnem in kulturno-prosvetnem delovanju med domačini. To so bile najseverozahodne vasi, med njimi Bardo (Lusevera), ki je le 12 km oddaljena od Ospedaletta ob Tilmentu. Z brigado je sodeloval 2. bataljon BBO-ja.

Gregorčičeva brigada pa je krenila proti zahodu in vdrla v Fojdo (Faedis) v Furlaniji.

Glavnina divizije je imela več bojev s sovražnikom, ki jo je intenzivno iskal tudi z letali.

Ker so Nemci začeli zbirati nove enote za obkolitev in odločilni napad na divizijo (plan »Alpenrose«), se je glavnina divizije vrnila čez Nadižo v vzhodno Beneško Slovenijo,  Gregorčičeva brigada pa v Goriška Brda.

Po razdvojitvi divizije je Kosovelova brigada 8. februarja prečkala Sočo in delovala na področju vzhodno od Kobarida. V naslednjih dneh je imela težke boje v soški dolini, kjer je en njen bataljon, kljub junaškemu odporu, doživel poraz.

Po opravljenih nalogah in zaradi močnih nemških okrepitev se je divizija pripravila za vrnitev čez Sočo. Zato se je v noči 18./19. februar vsa divizija razporedila po Kanalskem Kolovratu, da bi se naslednjo noč prebila čez Sočo.

Okrepljene sovražne sile so zjutraj 19. februarja v sedmih napadalnih kolonah s podporo letal napadle položaje vseh treh brigad.

  • Bazoviška brig. je v rajonu Klobučari razbila sovražnika in zasegla velik plen.
  • Kosovelova brigada na Srednjem je vodila težke boje z okoli 1200 sovražniki vse do večera in se nekoliko umaknila. Obe strani sta imeli velike izgube. S tem junaškim vztrajanjem je Kosovelova brig. ščitila tudi Bazoviško brig.
  • Gregorčičeva brig. je doživljala hude boje okoli Liga. Glavnina brig. je ostala združena in s svojim bojem s premočnim sovražnikom, ki jo je napadal iz več smeri je razbremenila pritisk na Kosovelovo brig.

Zvečer so se enote divizije pripravljale, da se prebijejo čez reko. Seveda vsaka zase in po skupinah. Mudilo se je – zjutraj so morali biti na levem bregu Soče.

Po zmagovitem boju na Kolovratu sta Bazoviška in štab divizije nad Tolminom hitro uničila zasedo na Soči in tako uspela brez težav preiti reko. Borci so si do vasi Krn odtajali zamrznjena oblačila.

Kosovelova brig. se je med zaselkoma Gomila in Podsela po strmih pobočjih spustila k reki, ki je stalno naraščala. Po skupinah so se prijeli za roke in se spustili v hladno in deročo reko. Mnogim je bilo treba pomagati, ker niso znali plavati. Nekaj jih je žal utonilo. Prehod je trajal do jutra. Mokri, zledeneli kosovelovci so se začeli vzpenjati proti Tolminskemu Lomu.

Gregorčičeva brig. je ob pomoči terenskih aktivistov prebredla Sočo v bližini Kanala, druga skupina pa pod cementarno Anhovo. Voda je borcem segala do pasu in obleka je borcem zmrznila brž ko so jo prebredli. Povzpeli so se na Kanalski vrh, se ogreli in osušili.

Samostojno so se prebijale čez Sočo tudi druge manjše skupine borcev.

Tako je zadnja faza sovražnikove operacije »Alpenrose« bila udarec v prazno.

Pohod v Beneško Slovenijo je bil uspešen. Divizija je naredila približno 200 km dolgo pot v izredno zahtevnih zimskih razmerah – tudi do -15 stopinj mraza in to po zelo razgibanem terenu. Štirikrat je prekoračila reki Sočo in Nadižo. Najbolj nevarno  je bilo  območje ob  Soči.  Dolina Soče je bila komunikacijsko povezana in stražile so jo večje sovražnikove enote. Soška dolina je bila polna sovražnih postojank.

Med pohodom je imela Divizija 13 bitk in spopadov s sovražnikom in več diverzantskih akcij na komunikacijah. Posebej moramo poudariti boje z hitro pripeljanimi novimi premočnimi  sovražnikovimi silami.Divizija je imela 102 padla in 117 ranjenih, ter 280 razpršenih , ki so se kasneje vrnili v svoje enote.Sovražnikove izgube so bile znatno večje. V  operativno taktičnem pogledu so bili premiki enot dobro izvedeni. Enote so delovale tudi  samostojno in usklajeno tudi takrat, ko niso imele neposredne medsebojne povezave,zlasti dan pohoda 19.februarja.

Divizija je imela poleg vojaških , predvsem politično nalogo, da v Benečiji  pokaže moč osvobodilne vojske , ter mobilizira borce iz vrst domačinov v partizanske enote. Med pohodom je bilo razvito široko politično in narodnostno propagandno delo med prebivalstvom. Narodna in borbena osveščenost prebivalstva se je zaradi tega razvijala in krepila. Na poznejši razvoj narodnoosvobodilnega in protifašističnega gibanja,  je vplivala ravno uspešnost pohoda in dejavnosti 30. Divizije.

Brigade so dosledno izvajale prostovoljno mobilizacijo. To je bila dobra odločitev predvsem na dolgi rok , ker se je s pomladjo 1944 osvobodilno gibanje zelo razvilo tudi med furlanskim prebivalstvom. Tamkajšnji prebivalci niso le materialno podpirali partizanov,ampak  so se v večjem številu tudi vključevali v nove italijanske partizanske enote, ki so se bojevale proti fašizmu in nacizmu.

Spoštovani, kot je v svojem govoru poudaril prof.dr. Božo REPE v Dražgošah, tudi sam pripadam generaciji otrok, ki je zrasla ob radijskih oddajah "Še pomnite, tovariši", ki so pripovedovale o času v NOB, ko se je pisala naša svetla zgodovina v uporu proti naci fašizmu in domačim izdajalcem do končne zmage.

Mi smo se od  zgodnjih otroških let udeleževali partizanskih proslav. Za našo generacijo »iz petdeset i neke«, je srbski pevec Đorđe Balašević  v znani pesmi »Računajte na nas« pel, da se nam po žilah pretaka kri partizanov. Takrat se tega morda nismo toliko zavedali. Takrat so nam pomenile proslave del  nekega rituala.Znova smo se pomena vsebine in sporočil, zavedli pozneje. Še posebej pa v današnjih surovih časih, ko nekateri mislijo, da se je začela zgodovina šele leta 1991.

Danes smo tu v Morskem, na srečanju na katerem je vedno več ljudi, tako mladih kot starejših.Vse nas povezuje to kar se je tu in tudi drugod po Slovenji dogodilo v letih veličastnega NOB v času 1941-45.

Kako pomembni so kraji v zgodovini naroda in dogodki ter z njimi povezana usoda teh mladih fantov in deklet v očeh katerih je žarel ogenj upanja v pričakovanju svobode in Svobodne Primorske v okviru takratne Jugoslavije. Svobodne Primorske , cilja , ki se je izoblikoval že v narodno obrambnem gibanju tigrovcev med obema vojnama in nato s  sklepom Kočevskega zbora odposlancev slovenskega naroda o priključitvi slovenskega Primorja Združeni Sloveniji.

Vse to je bilo mogoče ustvariti z veliko srčnosti , poguma in znanja in z  vrlinami,  ki  so borcem omogočile skupni boj in  željo po svobodi, pravičnosti, tovarištvu in samostojnosti!

Danes se  z velikim spoštovanjem spominjamo, te medvojne generacije, ki svojih mladostnih sanj ni izsanjala v lagodju in brezskrbnosti. To je generacija, ki je morala izbirati med življenjem in smrtjo in se odločati v pomembnih zgodovinskih trenutkih. Ta generacija je bila moč našega naroda, njegova usoda. Vojna je kruto posegla v njihovo mladost.
Po dveh desetletjih obstoja samostojne Slovenije večkrat slišimo »pustimo že enkrat to preteklost, to zgodovino in se usmerimo v prihodnost«.Da res je , vendar najboljši nauki zgodovine pravijo:

  • zgradi kar je porušenega, kar je bilo dobrega  ohrani…
  • goji naprej , kar ti je bilo  darovano,verjemi v znanje in napredek…
  • spodbujaj in verjemi v mlade …
  • daj jim možnost, da se  veselijo življenja v svobodi.

V današnjem času, ko kar tekmujemo kdo bo prelil  več neprimernih besed na pretekle čase , ko izganjajo rdečo zvezdo in druge simbole NOB iz državnih proslav , času ko ponovno oživljajo fašizem in nacionalizem , se je potrebno še kako spomniti na sporočila bork in borcev NOB. Ti so takrat delovali  z notranjo močjo in se zoperstavili zlu z instinktom in globokim čustvom , da najdejo izhod iz nevzdržnega stanja. Delovali so na terenu in v boju, brez zagotovil zmage, brez kalkulacije  kaj se splača in kdo mi bo povrnil angažma? In ravno zato so zmagovalci, junaki simbol nesebičnosti in vere v plemenitost slovenskega duha. Svojo ljubezen do domovine , materinega jezika in kulture so potrdili z lastnimi življenji. Naj nikoli ne zbledi spomin nanje.

Zato naj bo tudi jasno sporočilo današnjega srečanja.

Spoštovani odgovorni za vodenje države.Od Vas zahtevamo , da nam vrnete Slovenijo kot pravno in socialno državo.Za to ne potrebujemo mastrichtiskih politkomisarjev , pa naj bodo še tako slovenske krvi.Ti nam želijo voditi  državne finance , državno premoženje in državo , predvsem da odrešijo domačo vrhnjo smetano odgovornosti za razkroj , ki ga povzroča in ga želijo pod to masko povzročati še naprej.Slovenci smo bili že v mnogih težjih situacijah , pa smo jih znali rešiti sami.Logika izhoda je zelo preprosta.Če ne znajo voditi države naši sedanji politiki in njihovi izbranci jih bodo znali pa kateri drugi.

In tako bomo naredili največ za počastitev spomina dejanja teh mladih fantov  in deklet , ter na vse druge junake , ki so dali največ kar so lahko zato , da smo danes svobodni.

KAJTI VOJNA JE NAJVEČJE ZLO IN ZABLODA ČLOVEŠTVA in NIKOLI, NIKOLI NAJ NE BO VEČ VOJNE

Hvala in nasvidenje drugo leto ob 70 obletnici dogodka na naši zahodni narodnostni meji !!!