borci ofMorsko, 28. januar 2017

Boris Kovšca, član sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije

Vsem prisotnim lep pozdrav. Moram priznati,  da  me je prošnja za ta svečani govor  spravila v rahlo  zadrego, saj sem se  zavedal,  da prihajam v kraj, kjer vaščani že veliko let obnavljate spomine na ta zgodovinski dogodek in da so vam zato vsi podatki,  o tej pravi vojaško-politični partizanski epopeji  pohoda v benečijo,  dobro poznani in bi  verjetno jaz o tem  težko kaj novega povedal.

In vendar sem po premisleku spoznal, da  obstajajo  nesporni razlogi, ki nas obvezujejo, da moramo taka zgodovinska dejstva, kot je tisto, ki se ga danes spominjamo,  obnavljati  in proslavljati. Pri tem namreč ne gre le za preprosto ponavljanje  in obnavljanje  zgodovine, marveč za nekaj veliko večjega in pomembnejšega.  Najmanj gre za ocene, kaj ta zgodovinski dogodek  pomeni in vpliva na današnji čas  in na  nadaljnjo zgodovinsko perspektivo  slovenskega naroda. 

Pohod v benečijo nedvomno res pomeni pravo partizansko epopejo. Že samo dejstvo prehoda ledene soče v najhujši zimi brez kakršnekoli ustrezne  opreme, pomeni nekaj nemogočega. Razen tega  je bilo pri tem treba  računati  na  močno  nacistično vojsko in na različne italijanske  oborožene skupine,  v glavnem sovražne partizanski vojski.  Potrebno je bilo tudi  upoštevati, da  so slovenski partizani prodrli na območje, na katerem je bil slovenski živelj celo'  že desetletja pred fašizmom podvržen strahovitemu raznarodovanju. Ob taki situaciji je bilo iluzorno pričakovati v narodnostnem smislu pretirane uspehe. Dejstvo pa je, da  se je  tamkajšnja tedanja generacija  preprostih beneških prebivalcev menda  prvič srečala s slovensko vojsko, s slovensko besedo in slovensko pesmijo, kar je brez dvoma nesporno močno zavrlo pričakovano  totalno izginjanje  tamkajšnjih slovenskih korenin.  Upoštevajoč vse navedeno lahko  upravičeno sodimo, da je ta partizanska epopeja   po vojni, nedvomno  vplivala, da so nam morali zavezniki zaradi skupnega bojevanja med vojno,  vrniti skoraj celotno območje, ki nam je bilo nasilno odvzeto  po prvi svetovni vojni. To dejstvo je za nas veliko pomenilo, saj slovenci  brez tega, torej ob sami predvojni takozvani dravski banovini  svoje države nikdar ne bi imeli.

Spoštovani

Vojno-politična epopeja partizanskega pohoda v benečijo je brez dvoma sestavni del  splošnega slovenskega upora zoper okupatorje med zadnjo svetovno vojno  in je zato  enako  zaslužna za vse pridobitve  nob. Ne mislim vam naštevati vse pridobitve in vrednote  priborjene z nob, ker jih vsi prav dobro poznamo. Opozoril bi le  na največjo pridobitev, ki je zagotovila temelje današnji  slovenski državi.   Že ob prvih sestankih  takoj po okupaciji  je vodstvo  of namreč začelo sprejemati  dokumente, ki so se postopoma  dograjevali  do osvoboditve in takoj za tem, ko je bila   prvič v tisočletni zgodovini  slovenskega naroda sprejeta  ustava, ki je vsebovala vse atribute državnosti, brez česar nikdar ne bi imeli niti   najminimalnejših pogojev za kasnejšo osamosvojitev, kar se to premnogokrat rado pozablja.

Upravičeno  torej   vztrajamo ne samo na proslavljanju teh usodnih  zgodovinskih dogodkov, temveč  tudi na obrambi  vseh pridobitev  nob!   Brez dvoma tu ne gre  samo za nekakšno šolsko seznanjanje naše  zgodovine,  ampak za nekaj pomemdnejšega, naravnost usodnega. Zveza združenj borcev nob je že pred leti , ko je začela po zakonih narave odhajati  generacija partizanov,   utemeljeno zaznala novo nevarnost s strani slovenske desnice in žal tudi cerkve, ki sta zaradi svojega zgodovinskega  kompleksa kolaboracije, začeli vedno aktivneje napadati vse pridobitve nob, da bi s tem vsaj deloma  opravičevali in zakrivali  svojo nesramno izdajalsko vlogo na strani obeh glavnih okupatorjev. Ta njihov zgodovinski greh je še toliko hujši,  ker so to izvajali ob nespornem poznavanju dejstva, da sta oba glavna okupatorja , za razliko od vseh drugih po okupatorjih zasedenih evropskih državah , ne samo planirala, marveč že tudi začela izvajati  pravi  holokavst nad slovenskim narodom.

Ob takem nespornem stanju je človeško  povsem nerazumljiva  prisega hitlerju s pred bogom dano obljubo darovati zanj tudi  svoja življenja in enako sta  nerazumljiva blagoslov in zahvala škofa rožmana mussolinju, ko je le-ta tudi formalno priključil poslednji košček preostalega  slovenskega ozemlja – območje ljubljanske škofije -  kraljevini italiji.  Sploh je povsem nerazumljivo njegovo medvojno obnašanje, ko ni imel niti  toliko razuma in moči, da bi se v tem času  raje  obnašal vsaj tako  kot njegov kolega v mariboru, saj bi s tem  slovenci nikoli   ne poznali niti kolaboracije, niti revolucije, niti pobojev in vseh drugih tragedij, ki še danes obremenjujejo naš narod. Torej zgodovina  nesporno potrjuje , da niso tedanji slovenski komunisti razdvojili slovensko ljudstvo, kot to lažno zatrjuje naš  kardinal rode, temveč je ta zgodovinska odgovornost izključno na strani  vodstva tedanja ljubljanske škofije.

Ob vsem tem spoznanju je torej zveza borcev že pred leti  prilagodila svoj statut nastali situaciji  in vedno bolj ofenzivnejšim  napadom desnice ter na njeno načrtno vrinjenje v vse pore državnega in  družbenega življenja ( v sredstva obveščanja, v šolstvo, gospodarstvo, celo vojsko in policijo  ter v vse drugo).  Zato že davno nimamo več zveze borcev ampak  zvezo borcev  za vrednote nob.  To je nekaj povsem drugega.  To namreč  pomeni,  da moramo svoje poslanstvo odtlej  prilagoditi novi situaciji.  Pri tem ne gre več za bitko z orožjem, marveč za obrambo pred vedno bolj organiziranim  nasprotnikom,  pri čemer –preprosto povedano – gre v glavnem  za volilne glasove, ki odločajo  o vodenju države. In mi se dobro zavedamo, kaj to pomeni, če bi  odločujoče  državne organe dobili v posest  naši nasprotniki.

Vprašati se torej moramo, če in  kako v taki situaciji opravljamo danes svoje poslanstvo.

Če smo ugotovili, da tako desnica kot cerkev vedno bolj prodirata v vse pore našega državnega in družbenega življenja, moramo istočasno ugotoviti, da naši letni programi  posvečajo temu premalo pozornosti. Preveč se namreč tolažimo s tem , da uspevamo letno združevati  na tisoče  in tisoče pripadnikov in simpatizerjev na naše proslave in druga zborovanja. To je namreč absolutno premalo,  saj s tem prepričujemo le prepričane, zanemarjamo in odtujujemo  pa ljudi, do katerih naš glas ne prihaja in so podvrženi le propagandi nasprotnika.

Mislim, da to dejstvo za nas predstavlja  poseben problem, s katerim se moramo čimprej soočiti. Naši nasprotniki namreč ne    vztrajajo več samo  na očitanju  pobojev, revolucije in podobno, kjer mi  razpolagamo z najmočnejšimi kontra argumenti, ampak kdor pozorno sledi njihovi aktivnosti,  vedno bolj opaža, da svojo aktivnost , ki jo izvajajo  – za razliko od nas – s posebno tehnologijo stalnega ponavljanja svojih laži in sprenevedanj, vedno bolj usmerjeno v naš mladi rod,  na  šolsko mladino, ki je vedno bolj odrinjena  od seznanjana z resničnimi zgodovinskimi dejstvi, s čimer hočejo z vsako šolsko generacijo pridobivati  nove kasnejše volivce.

Zanimivo je, kako si desnica v zadnjem času prisvaja zlasti nekakšen patronat nad domoljubjem . Zavedajo se namreč dejstva, ki ga je že med vojno  opazil in opisal  znani  ameriški dopisnik, ki je ugotovil, da na svetu nikoli ni bilo armade, kateri bi bilo posvečenih toliko domoljubnih  pesmi, kot partizanski vojski.  Pomislite da   sedaj  ti ljudje, ki zagovarjajo kolaboracijo s sovražnikom, ki so zaprisegli hitlerju, ki so blagoslavljali mussolinija,  si  danes skušajo prevzemati  patronat nad slovenskim  domoljubjem.  Istočasno  si sedaj skušajo pridobiti mladi rod tudi  s tem, da letno organizirajo srečanja šolskih pevskih zborov s koncerti domoljubnih pesmi,  seveda z ustreznimi govori, ki poveličujejo njihovo politiko. Zanimivo je tudi, da se je letošnjega takega koncerta,  mimo številnih janševih pristašev udeležil tudi naš predsednik republike.

Spoštovani !

Ko danes praznujemo znameniti pohod naših partizanov v benečijo se zavedamo, da je to bil pomemben del našega skupnega  boja  nov, pri čemer si je  slovenski narod  prvič po  tisočletjih,  od karantanije naprej,   priboril vse potrebne - atribute - to je bistvene lastnosti državnosti, ki so  mu kasneje  dokončno omogočile doseči  svojo osamosvojitev. To so zgodovinska dejstva, ki jih ni mogoče ovreči. Naj se naši nasprotniki še tako trudijo omalovaževati  ta  dejstva, kajti v tem ne morejo uspeti. Zato bo naš narod  junaško epopejo nob še naprej  ljubosumno gojil in jo prenašal  na bodoče rodove, ki bodo te vrednote še naprej gojili in jih nadalje razvijali.

Boris Kovšca